• 1. Sašo Sedlaček Sedlaček se v svojem delu ukvarja z ...


  •   
  • FileName: vodnik-po-razstavi.pdf [read-online]
    • Abstract: državi ali regiji ali na nekem kontinentu, temeljijo na lokalni kulturi, družbenih ... Projekt revitalizacije kulturnega doma Vitanje v. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij je na dobri poti, da postane ...

Download the ebook

1. Sašo Sedlaček
Sedlaček se v svojem delu ukvarja z vprašanji okolja v najširšem pomenu in
pri tem izhaja iz stališč, da potrebujemo alternative pri iskanju identitete za
prihodnost in da vsi načini vizualne komunikacije, ki se uporabljajo v neki
državi ali regiji ali na nekem kontinentu, temeljijo na lokalni kulturi, družbenih
navadah in mitologiji. Dela v obliki reklamnih panojev, s kakršnimi so v
devetdesetih letih oglaševali glavni zahodni proizvajalci računalniške opreme,
kritično opozarjajo na ekološke razsežnosti sodobnih elektronskih smetišč v
tretjem svetu.
2. Tadej Pogačar in P.A.R.A.S.I.T.E. Muzej sodobne umetnosti
Pogačarjev parazitizem je subtilna dekonstrukcija fenomenov vsakdanjosti in
ostra provokacija družbenih sistemov vzpostavljanja središč, prevlade in moči
v vsakdanjem življenju, umetnosti in družbi. Glej besedilo v razstavni dvorani
V.
3. Dunja Zupančič :: Miha Turšič :: Dragan Živadinov
Postavitev je svojevrsten muzej v muzeju, navezuje pa se na projekt v Vitanju,
kjer je urejena spominska soba, posvečena raketnemu inženirju Hermanu
Potočniku Noordungu. Projekt revitalizacije kulturnega doma Vitanje v
Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij je na dobri poti, da postane
realnost. Ključni dokumenti iniciative, ki je povezala pomembne slovenske
kulturne ustanove, so bili podpisani v tej dvorani med razstavo.
4. Marko Pogačnik
Utemeljitelja skupine OHO zanima, kako bi umetnost lahko prispevala k
reševanju problemov, ki jih je povzročila z naravo neusklajena človeška
dejavnost. Gre za obliko zdravljenja ekoloških ran prostora, ki ga izvajata
skupaj z ženo Mariko. Na razstavi je predstavljen permanentni projekt
ponovnega uravnoteženja Moderne galerije po prenovi.
5. Nika Špan
... in kdo pride komu naproti ...
6. Leon Dolinšek
V zgodovini slovenske fotografije je Dolinšek obveljal za tankočutnega
interpreta majhnih zgodb mestnega vsakdana, naklonjenega naključnemu in
intimnemu v življenju malega človeka. Ob svoji nadarjenosti in predanosti
fotografiji je z delom za množični medij časopisa v šestdesetih letih povzdignil
reportažno fotografijo na raven, primerljivo s tujimi ilustriranimi revijami,
največja vrednost njegovega ustvarjanja pa je v tem, da je s fotografijo
spreminjal ustaljene načine človekovega zaznavanja lastne vsakdanjosti.
7. Dejan Habicht
Hišni fotograf Moderne galerije je dnevniško beležil njeno prenovo, to
enkratno obdobje v šestdesetletni zgodovini hiše. Malo verjetno je, da bi lahko
kaj takega fotografiral še kdaj v življenju. Po Habichtovem mnenju nevtralen
prostor ne obstaja, zato prenovo galerijskega prostora zlahka napolnimo s
pomeni. Posebno ga privlačita luščenje in večplastnost sten razstavnih
dvoran.
8. Jože Barši
V zadnjem času je predmet Baršijeve prakse projekt prepisovanja in branja
besedil s področja politične filozofije in umetnosti, ki ga je naslovil Register.
Zanima ga materialna razsežnost in gostota pozabljenih besedil ali tistih, ki so
mnogokrat omenjena, vendar ne dovolj natančno prebrana. Glej avtorjevo
besedilo na steni.
9. Vladimir Leben
V Lebnovem razumevanju umetnosti vizualni učinek in tehnična dovršenost
preglašata vsebinsko komponento. Takšna so tudi njegova »okrogla« dela, pri
katerih oblika slikarskega platna izhaja iz realnih prostorov in prizorov raznih
življenjskih situacij. Teme so spretno posredovane z živalskimi motivi, ki jih
praviloma dopolnjuje duhovit naslov.
10. Borut Peterlin
Peterlin je te fotografije posnel med fotoreporterskim delom, in sicer tako, kot
da so politiki samo še del cvetličnega aranžmaja: rože dominirajo, politiki pa
jim le statirajo. V času, ko so politiki marionete kapitala in derivat lepo
aranžiranih finančnih produktov, rože niso okras, temveč nastopajo kot dvojni
simptom: kot simptom kapitalske moči in politične nemoči. Zato delujejo
estetsko in mučno, vzbujajo evforijo in obenem nelagodje.
11. Bogoslav Kalaš
Kalaš je leta 1971 izumil stroj za slikanje – napravo, ki je tako velika in
zapletena, da ne more zapustiti umetnikovega ateljeja v Domžalah. Kalaš v
stroj vstavlja podobe s fotografij in jih s tehniko, ki jo imenuje »aerografija«,
prenaša na platno. Stroj pod pritiskom nanaša plasti barve pod budnim
očesom umetnika, ki po potrebi sproti naravnava nastavitve. Ena sama
originalna slika lahko nastaja več mesecev. To je »počasno« slikanje, saj
dolgotrajen postopek nastajanja kljubuje vsaki povezavi med mehanizacijo in
hitrostjo. Motivi so reducirani na portrete, akte in pokrajine.
12. Small but dangers (Mateja Rojc, Simon Hudolin-Salči)
Tandem mladih umetnikov ustvarja slike, risbe in fotografije, ki posegajo po
široki paleti slogov in vsebin. Vsak od njiju ima svoj lastni, prepoznavni slog
dela, a s tem, da skupaj razstavljata, se poigravata z idejo avtorstva in
umetnikove pisave. Na prvi pogled se zdijo dela preproste, skoraj otroške
upodobitve sveta, ko pa si jih ogledamo podrobneje, vidimo, da so polna
inteligentnih in formalno lepih trenutkov. Te lahko prepoznamo v izbiri barve in
kompozicije ter v odnosu med naslovom in podobo. V delih, kot sta Li-mun in
Ljubezen je …, se zdi, da obstaja neposredna navezava na resnične
predmete ali izkušnje, druga dela pa ponujajo trenutek realistične fantazije, ki
poživi razstavo kot celoto. Vsako deli ima naslov in svojo lastno, neodvisno
identiteto, obenem pa je v formalnem odnosu z drugimi deli v bližini. Na
razstavi so dela Small but dangers na treh različnih mestih.
13. Matija Brumen
Matija Brumen si je fotografske veščine sprva pridobival zunaj akademskih
okvirov z manj formalnim izobraževanjem in predvsem s kontinuiranim
fotografskim delom ter raziskovanjem. Njegove portretne fotografije s
pretanjenim občutkom za drobce zgodb in emocij upodabljajo doživljajski svet
dveh nečakov. Portreti niso teatralični; gre za večletne fotografske raziskave
kompleksnih, poudarjeno emocionalnih razmerij med fotografom in
fotografiranim subjektom. V seriji z bolšjega sejma pa predmeti pozirajo na
prizorišču marginalnosti, ki je posledica nove družbene razslojenosti.
14. Berko
Berko je bil eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s
fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od
dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus med
drugim obsega izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v
interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah izložbenih oken
in vrat. Z izseki in detajli iz urbanega okolja ter njihovo pretirano
reprezentacijo Berko iz podob lucidno paradoksno izganja iluzijo realnosti,
obenem pa z blago družbeno angažirano kritiko izpostavlja današnji svet
potrošništva, izpraznjen »glamurja« in poln brezglavega hitenja.
15. Vesna Bukovec
V tej seriji risb avtorica ironično obravnava sodobno subjektivnost, prepleteno
z iskanjem sreče, samopomočjo in popularno psihologijo ter oglaševalsko
estetiko. Bukovčeva kot motive uporablja fotografije, ki so dostopne na spletu
in imajo prepoznavno vrednostjo za oblikovanje in oglaševanje, ter jih
združuje s psihološkimi testi za ocenjevanje življenjske usmeritve, stopnje
upanja, zadovoljstva z življenjem, subjektivnega občutka sreče in podobnih
lastnosti.
16. Tanja Lažetić
Za dela Tanje Lažetić sta značilna sodoben pogled na zgodovino in
opozarjanje na izgubljene utopije. Fotografije kopalcev v bazenih je umetnica
našla v jugoslovanskih turističnih prospektih. Čas, ko so bile posnete,
sovpade s časom, ko je ameriški umetnik Edward Ruscha naredil fotografije
bazenov za svojo knjigo Nine Swimming Pools and a Broken Glass (1968).
Bazeni v Los Angelesu so bazeni prestižnih vil, privatni in prazni.
Jugoslovanska kopališča so njihovo pravo nasprotje.
17. Tomislav Gotovac
Umetnost Tomislava Gotovca se umešča na sečišče vizualne umetnosti,
konceptualne umetnosti, performansa, body arta in filma. Po izobrazbi je bil
filmski režiser, zato je mnoga svoja dela, ki so bila osnovana na fotografiji,
razumel kot neke vrste filme. Že od zgodnjih šestdesetih let je pri delu
uporabljal svoje lastno telo. Kazanje revije Elle dokumentira situacijo, ko se je
umetnik med zimskim izletom na Sljeme nad Zagrebom delno slekel in začel
ljudem okrog sebe kazati izvod revije Elle kot dokument zahodne medijske
realnosti.
18. Uroš Potočnik
Potočnik je sliko končal nekaj dni pred odprtjem razstave. Predstavlja verando
v njegovi domači hiši, ki jo je že večkrat naslikal. Na enem nivoju gre za
neposredno, realistično upodobitev resničnega prostora, ki igra osrednjo
vlogo v Potočnikovem družinskem življenju. Vendar pa slika z uporabo barve,
svetlobe in skoraj obsesivne podrobnosti postane magičen vizualni opis sobe,
ki daleč presega njen videz v realnosti.
19. BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica)
BridA se v svojem delu posveča dekonstrukciji slikarstva in tehnologije.
Nanoplot je računalniška animacija, ki jo izvaja mehanska naprava iz
osemdesetih let, risalnik (plotter), ki v videu prevzame vlogo »performerja«,
mehansko gibanje robotizirane roke in celo zvok, ki ga ta naprava povzroča,
pa ustvarjata v videu nekakšno paradoksno scenografijo, v kateri sta čas in
prostor nenehna neznanka.
20. Anja Medved
Anja Medved je režiserka, ki je v sodobno umetnost vstopila skozi gledališče,
danes pa svoja raziskovanja podaja z videom, dokumentarnimi filmi in
akcijami v javni sferi. Raziskuje topologijo roba navidezno različnih realnosti,
ki pa v primeru njenega kraja, (Nove) Gorice, ležita na istem mestu.
21. radioCona (Irena Pivka, Brane Zorman)
radioCona je projektna občasna radijska postaja za sodobno umetnost –
umetniški projekt, ki naseli javni prostor oziroma radijsko frekvenco. Prispevek
na U3-ju je zasnovan kot petnajstdnevno mapiranje razstave. Obiskovalci
soustvarjajo program spletnega oddajanja z aktiviranjem posameznega
prispevka, ki ga želijo poslušati. Na splet se tako neposredno prenašajo
izbrani prispevki in celotna zvočna slika razstave, ki jo zajema mikrofon.
Tokratni program sooblikujejo sogovorniki, ki sta jih avtorja povabila k
pogovorom o U3-ju. Tema razstave je le delno okvir njihovih nastajajočih
prispevkov.
22. OHO (Tomaž Šalamun)
Skupina OHO, ki je delovala med letoma 1966 in 1971, je bila med najbolj
zanimivimi in pomembnimi predstavniki avantgardne umetnosti šestdesetih
let. Njeni člani in sodelavci so razvili razne strategije in postopke, izvirno
kombinacijo konceptualizma, ekoloških vidikov in ezoteričnih teorij. Na
pobudo Tomaža Šalamuna so leta 1969 pripravili prelomno razstavo
Pradedje, ki je pomenila prenos njihovega delovanja na področje umetnosti v
ožjem pomenu. Ob razstavi v Novem Sadu je v svojevrstni tradiciji arte povera
umetnik okrog gradu Petrovaradin izrisal kontinuirano črto.
23. Bálint Szombathy
Szombathy kritično raziskuje umetniško prakso po slikarstvu in subtilno
povezuje intuitivne reakcije s premišljenimi konceptualizacijami. Tako spremlja
televizijski prenos nogometne tekme in z roko sledi gibanju žoge na listu
papirja z začrtanimi linijami igrišča. Prve akcije risanja nogometograma je
naredil leta 1970. Od tedaj se občasno vrača k tej ideji; tako tudi ob letošnji
evforiji ob udeležbi Slovenije na svetovnem nogometnem prvenstvu.
24. Miha Štrukelj
V mestu, ki ga slikarsko razgrajuje Štrukelj, je razlika med stvarnostjo in
podobo ali med realnostjo in simulacijo postala irelevantna. Svet novih
medijskih tehnologij je prepojil dejanskost in spremenil položaj slikarja v
odnosu do sveta. Zato gre pri Štruklju za slikanje računalniškega učinka, v
katerem najprej nariše risbo, potem pa na podlagi mreže s trakom prekrije
nekaj delov. Stenska slika je videti nedodelana in se navezuje na našo
percepcijo, ki poteka po nivojih.
25. Marco Juratovec
Juratovec načrtno gradi množice prostorov, v katerih se razvijajo odnosi med
formo in zgradbo, natančno ureditvijo in anarhijo razpadajočih razmerij
stenskih struktur. Vizualna pripoved kot mozaik vztrajnega kopičenja
prostorskih struktur je zaznamovana z minljivostjo. Prikazuje moč uničenja,
izgubljenost in izpraznjenost ter napoveduje katastrofo.
26. Nikolaj Pirnat
Pirnatov raznovrstni opus obsega portretno in spomeniško plastiko, lirično
občutene, a realistično oblikovane portrete in figuraliko v oljnem slikarstvu ter
risbe in knjižne ilustracije. Njegovo delo je kljub pogosto satiričnemu tonu
izrednega dokumentarnega in kulturno-zgodovinskega pomena. Pirnat velja
tudi za enega najpomembnejših karikaturistov prve polovice 20. stoletja v
Sloveniji.
27. Društvo za domače raziskave in Amir Muratović
DDR so leta 2004 ustanovili Damijan Kracina, Alenka Pirman in Jani Pirnat.
DDR predvsem beleži, zbira, raziskuje in predstavlja »domače« pojave. Tak
primer je stenski pajek iz kovanega železa, ki krasi zidove mnogih slovenskih
hiš, predvsem na podeželju. Za strokovnjake (etnologe, arhitekte, kovače) je
primer slabega okusa in rokodelski izdelek nižje vrste, za lastnike že tako
udomačena stvar, da je ne opazijo več, za DDR pa predmet skrbne
obravnave. V okviru raziskovalnega projekta S'pajkanje DDR popisuje
prisotnost stenskega pajka, beleži njegove specifike in predvsem osebne
zgodbe lastnikov stenskih pajkov.
28. Slavko Smolej
V ospredju Smolejevega zanimanja je najpogosteje delavec pri delu v domala
vseh delovnih procesih. Po vojni je avtor svoj repertoar podob delavcev v
železarni razširil še s portreti udarnikov, udarnic in inovatorjev. Pri tem se je
osredotočal zlasti na njihovo individualnost oziroma na izraz obraza,
odražajoč delovno vnemo, ponos in predanost delu. Kvalitativni presežek teh
portretov lahko najdemo v načinu, kako so upodobljenci vstopili v polje
fotografije: te preproste, a pronicljive podobe so rezultat skupnega dela, ki o
portretistu ne pripovedujejo nič manj kot o portretirancu.
29. Lojze Dolinar
Dolinar se je ukvarjal z monumentalno spomeniško in javno plastiko, s
portreti, akti in figuralnimi kompozicijami, arhitekturno plastiko, reliefi in malo
plastiko. Bil je tesen sodelavec arhitekta Jožeta Plečnika in s svojimi deli
okrasil številne arhitekture po Ljubljani. Po ekspresionističnih začetkih se je
ustalil v realizmu, zlasti po drugi svetovni vojni pa so v ospredju njegovega
interesa socrealistična tematika in oblikovanje, angažirani realizem ter nove
stilizirane oblike.
30. Matjaž Wenzel
Naselje Hutterjeve kolonije je v letih 1936-1937 po enotnem načrtu zgradilo
Društvo za starostno preskrbo delavcev tekstilne tovarne v Melju, ki jo je
ustanovil mariborski industrijalec Josip Hutter. Dvajset hiš je bilo zasnovanih
skromno in racionalno, a zmeraj s pripadajočim vrtom. Wenzel se osredotoča
na črto, ki bizarno, a povsem življenjsko razmejuje in spaja, na križ sosedstva,
prešitje človekove osamljenosti in solidarnosti.
31. Ištvan Išt Huzjan
Projekcije portretov pokroviteljev umetnosti in Huzjanovih mecenov, ki so
postavljeni v poze mogočnikov slikarskih del preteklosti, De Bruin-Heijnove
kaže ob umetniških delih iz njihove zbirke. Ko nenadoma izginejo, na
fosforiziranih nosilcih ostane sled, ki počasi izginja, a jo odpiranje projekcije
vedno znova oživlja. Glej avtorjevo besedilo na steni.
32. Irwin
Skupina Irwin se od začetka devetdesetih let ukvarja s projekti, ki konkretno
posegajo v status sodobne umetnosti v Vzhodni Evropi. Projekt, ki je del
Irwinovega procesa »državnih projektov«, je tehnično izpiljen simbolni prikaz
fotografije vojakov različnih nacionalnih armad (albanske, češke,…), ki stražijo
zastavo Države NSK. Imaginarna država v času, ki je bila operacionalizirana s
pravimi potnimi listi, državnimi simboli in konzulati, vstopi v relacijo do
realnega s tem, da njeno zastavo stražijo pravi vojaki.
33. Tine Kos
Kos je leta 1920 diplomiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti na Dunaju.
Med njegovimi večjimi deli je marmornati Miklošičev spomenik pred sodiščem
v Ljubljani. Po ekspresionizmu v tridesetih letih in drugi svetovni vojni je
njegova dela zaznamoval socialistični realizem, obravnaval pa je predvsem
motive iz kmečkega in delavskega življenja. Polnoplastične, površinsko
zglajene figure delujejo popartistično; pri tej se morda tudi vprašamo, ali
delavec še pridno tlakuje ali se pripravlja na metanje granitnih kock.
34. Nika Autor
Film kritično dekonstruira dominantni diskurz, ki se nanaša na azilno in
migracijsko politiko, ter v ostrem nasprotju z njim jasno in razločno pokaže na
principe izključitve. Opozarja na družbeni položaj azilantov, njihovo
marginalizacijo in diskriminacijo, spreminja običajni kot gledanja in pokaže
tisto, kar je režim skril in izrinil. Tako odporniško razgrajuje stereotipno
reprezentacijo in razkriva razpoke v dominantni konstrukciji realnosti.
35. Želimir Žilnik
Žilnikov specifični dokumentarno-igrani prijem kaže, kako je s filmskimi
sredstvi mogoče udejanjati in precizirati podobo neke družbene realnosti, ki
presega ideološko redukcijo na dokumentarnost ali fikcijo. Črni film,
dokumentarni film o snemanju dokumentarnega filma, je parodija izbiranja
igralcev za igrani film. Žilnik cinično kaže, da je brezdomce povabil k sebi v
stanovanje zaradi filma, in ne zaradi reševanja njihovega problema. Zaključni
stavek, naj se v miru razidejo, ker je zmanjkalo filmskega traku, odkriva bedo
takratnega črnovalovskega, pa tudi novejšega abstraktnega humanizma.
36. Marjetica Potrč
Dela Marjetice Potrč izhajajo iz protislovnih izkušenj sodobnega mesta, kjer
historična središča, s katerimi povezujemo identiteto mesta, postajajo
»nerealna«, spreminjajo se v spektakel, v podobo, v »disneyland«, medtem
ko se pravo življenje mestnega organizma razvija na obrobjih, v urbanih
prazninah in vmesnih prostorih, brezoblično, na videz brezosebno, vendar
organsko in vitalno. V svojih delih sooča idejo idealnega urbanega
načrtovanja, ki pogosto spodleti ali se celo spremeni v nihilistično orodje moči,
z idejo organskega, nereguliranega mestnega tkiva, ki ga ljudje organizirajo
okoli sebe.
37. Vuk Ćosić
Pionir medmrežne umetnosti, ustanovitelj Ljudmile, avtor Holivuda za slepe in
tat spletne strani Dokumente, Ćosić z duchampovsko ironijo igra vlogo
»upokojenega spletnega umetnika«. Za njegov nenehno razvijajoči se opus
sta značilna mešanica filozofskih, političnih in konceptualnih vprašanj,
povezanih z omrežjem, ter inovativen občutek za sodobno urbano estetiko.
Na razstavi predstavlja svojo strategijo spletne predstavitve Socialnih
demokratov pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Glej avtorjevo besedilo
na steni.
38. Vadim Fiškin
Ob gledanju del Vadima Fiškina si predstavljamo umetnika kot malce
ekscentričnega znanstvenika z zdravo mero smisla za humor. Njegova dela
so videti kot pravi eksperimenti, samo njihov namen ni razviden, niti se
skonstruirane naprave ne zdijo smiselne. Tukaj razstavlja deli, za kateri je
našel navdih v literaturi: eno je posvečeno Don Kihotu, drugo Sizifu. Obe sta
sestavljeni iz običajnih reči, v glavnem gospodinjskih aparatov; kako absurdno
so uporabljeni in kako igrivo brezpredmeten je rezultat, pa deli preseli v čisto
imaginativno poezijo.
39. Tihomir Pinter
Pinterja poznamo predvsem po ciklih portretov slovenskih umetnikov in po
dokumentiranju življenja v železarnah nekdanje Jugoslavije. S posnetki
železarskih izdelkov prihaja do izraza Pinterjeva ljubezen do odkrivanja
majhnih drobcev, ki pripovedujejo velike zgodbe. Avtorjev pogled je soroden
pogledu fotografov nove stvarnosti, čeprav je k tovrstni fotografiji na začetku
svoje fotografske poti pristopil intuitivno. Fotografija, ki je v celoti nastala z
analogno tehnologijo, predstavlja neko drugo, počasi zamirajočo percepcijo
sveta.
40. Polonca Lovšin
V kontekstu visoko razvite tehnološke družbe in rastoče zavesti o ekoloških
problemih ustvarja Polonca Lovšin preproste tehnične naprave, ki na igriv
način demonstrirajo možnosti okolju prijaznih praks in (»naredi sam«)
proizvodov.V ta niz sodita tudi Limonina jakna (2009) – prenosna baterija, ki
na osnovi naravne kisline limon ustvarja elektriko, in Krompirjev zmaj (2009),
ki demonstrira, kako lahko iz organskih odpadkov v zaprti posodi/vrečki
proizvajamo vnetljiv plin (metan), rezultat procesa pa prikaže z vžigalnikom –
zmajem.
41. Jasmina Cibic
Jasmina Cibic raziskuje razmere, ki predmetu omogočijo presežno vrednost:
kaj ga iz objekta spremeni v sprožilec doživetja in kakšen je proces takšnega
doživljanja. Lovske ptice kot znamenje prestiža počivajo na predmetih, ki so v
zahodni družbi nastajali kot nosilci najvišjih vrednot. Predmet ni realno
prisoten; avtorica opozarja na njegov kontekstualni okvir. Šele fizična
odsotnost predmeta zagotavlja zadostno distanco in omogoča uvid v
fetišiziranost, ki je pravi sprožilec doživetja.
42. Jaša
Bistvo Jašovega dela je intenzivna interakcija med umetniško materijo in
realnim okoljem oziroma neposrednimi odzivi. Sinergija intimnega in javnega
prostora, ki aktivno vpliva na ustvarjalni proces, pripelje do figurativnega
jezika, ki intenzivno komunicira z občinstvom. Postavitev v kletnih prostorih je
bila prizorišče otvoritvenega performansa, zdaj pa je zakladnica rekvizitov za
občasne intervencije med razstavo.
43. BOKS
BOKS je zasnovan kot samoupravni galerijski prostor na dvorišču Akademije
za likovno umetnost in oblikovanje na Erjavčevi ulici ter avtonomna in odprta
študentska platforma. Cilj projekta je povezovanje študentov s širšim
družbenim poljem, ki nenazadnje pripomore h konstrukciji konteksta delovanja
in umestitvi mladih umetnikov, kustosov in teoretikov v polju sodobne
umetnosti. Ker se do razstave prostor še ni vzpostavil, je študentski odbor v
avditoriju Moderne galerije predstavil trenutno fazo projekta.
44. Delavsko-punkerska univerza
DPU je izobraževalni projekt Mirovnega inštituta, ki odpira možnosti aktivnega
izobraževanja o najsodobnejših teoretskih in političnih temah, ki jih po mnenju
organizatorjev državne izobraževalne institucije ne obravnavajo na ustrezni
ravni. V sklopu razstave je DPU organizirala Šolo teorije umetnosti, serijo
predavanj v avditoriju Moderne galerije. Več na spletni strani
http://www.sozd.si/tank/node/335
45. Samo Gosarič
Gosarič se ukvarja z apropriacijo in recikliranjem performansov
neoavantgarde, predvsem izvedb slovenske skupine OHO in avstrijskega
akcionizma, ter s hladno identifikacijo z njimi. V okviru razstave je na
Hribarjevem nabrežju izvedel rekonstrukcijo akcije Vojina Kovača Chubbyja
Hoja v pižami po ljubljanskih ulicah iz leta 1967, v avditoriju Moderne galerije
pa predavanje-demonstracijo akcije skupine OHO Vaja s piščalko na
ljubljanskih ulicah iz leta 1969. Več na spletni strani www.mg-lj.si
Besedila: Charles Esche, Igor Španjol, umetniki. Prevod, jezikovni pregled: Tamara Soban.
Oblikovanje načrta razstave: Polona Fonda. © Moderna galerija, Ljubljana, 2010.


Use: 0.0985